V severozahodnem bosanskem mestu moje mladosti, Prijedoru, je javni prostor močno zaznamovan s prostoročnimi napisi na stenah in urbanih objektih. V času nastanka intervencije je bila večina grafitov namenjena specifičnemu posamezniku ali zelo ozki skupini ljudi. Največ jih je bilo o ljubezni – razočaranju, zaljubljenosti ali obletnicah razmerij, kar je očitno zelo razširjen srednješolski trend.

Ob primerjavi fotografij, ki sem jih posnel v mestu, sem opazil, da je najpogostejša beseda ljubim, ki je nekakšna protiutež ostalim grafitom, večinoma navijaškim ter tistim z domoljubno vsebino.

Delo vsebuje 46 fotografij, ki tvorijo kompozicijo v obliki srca.