Čeprav ljudje delimo velik del zasebnosti in osebnih podatkov prek družbenih omrežij in na spletu, fizične stvari, ki jih ne kažemo, a jih imamo pri sebi v javnosti, povejo veliko o nas.

Nevidne vsebine nahrbtnikov, torbic ali žepov tako postanejo vizualni material za performativno delo. Kot umetnik sem na otvoritvi lastne razstave prevzel vlogo varnostnika na vhodu v galerijo. Za mano se je v galerijskem prostoru nahajala miza z nameščeno kamero, računalnikom in tiskalnikom. V zameno za dovoljenje za vstop sem obiskovalce prosil, naj mi pokažejo vsebino svojih žepov in torb. Osebne stvari vsakega obiskovalca ali obiskovalke sem postavil na mizo, jih fotografiral, takoj natisnil in tisk pritrdil na steno galerije. Osebne stvari so bile nato vrnjene. Obiskovalcev in obiskovalk nisem spraševal po imenih in osebnih podatkih. Razstavljene fotografije so torej anonimno prikazovale predmete, ki so se po opravljenem pregledu nahajale v galeriji, ne da bi bile vidne ali dostopne drugim, niti se je vedelo, kaj je čigavo.

Navdih za performans izhaja iz izkušnje letališč, saj sem večkrat razmišljal o poziciji ljudi, ki cele dneve pregledujejo vsebino prtljag neznancev.