Ideja za intervencijo izhaja iz opazovanja t.i. bližnjic, organsko nastalih poti, ki jih ljudje ustvarjamo s ponavljajočo se hojo po enakih predelih travnatih površin. Bližnjico razumem kot materializacijo kolektivne »zdravorazumske« logike, katere rezultat je pot, ki nam v danem kontekstu prihrani nekaj časa pri doseganju željene destinacije.

Performativne intervencije, skozi katere nastajajo t.i. daljšnice, se zgodijo neposredno ob obstoječih bližnjicah. Začnejo in končajo se na isti točki kot bližnjice pri čemer se vmes razvijejo v samostojne, improvizirane poti. Daljšnjice so procesualno delo, nekakšne alternative alternativam, ki prav tako kot bližnjice nastanejo s ponavljajočo se hojo naprej–nazaj po izbrani poti (živel Richard Long!).

Prvi primer daljšnjic je nastajal več tednov s približno enourno hojo na dan. Daljšnjice so bile vidne in na voljo za uporabo nekaj mesecev, dokler trava ni ponovno zrasla.