Igraj do konca ali pojdi domov je projekt o limitih in vrednotenju.

Izhodiščno vprašanje projekta je bilo: Kako zapolniti prostorno razstavišče z minimalnimi produkcijskimi pogoji in z omejenim časom ustvarjanja – kot refleksija visokih sistemskih pričakovanj in skromnih pogojev delovanja številnih delavcev v kulturi. 

V prvi fazi projekta sem lociral pet dotrajanih urbanih objektov večjih dimenzij in jih razrezal tako, da ustrezajo velikosti prtljažnika majhnega mestnega avtomobila. Razkosane predmete sem nato pripeljal v razstavni prostor, ki je začasno postal moja delavnica. Izrezane predmete sem na licu mesta sestavil v izvirne oblike. Vidne brazgotine, ki so nastale med procesom, so postale ključni element dela, saj jih nisem poslušal zakriti (kot umetniki počnejo, da prikrijejo vsako nepopolnost, ki je posledica produkcijske improvizacije), temveč sem jih namensko poudaril.

Po prvi javni predstavitvi sem objekte ponovno razrezal, tokrat tako, da so ustrezali velikosti palete za transport blaga.

Na drugi javni predstavitvi sem objekte ponovno sestavil v prepoznavne oblike in jih po potrebi prilagodili velikosti razstavnega prostora, tokrat s še bolj vidnimi brazgotinami. Po drugi predstavitvi so palete nadomestili leseni zaboji, namenjeni transportu umetnin.

Dotrajani vsakdanji predmeti, ki so bili obravnavani onkraj njihove funkcionalne narave, so bili večkrat razstavljeni v umetniških institucijah. Posledično so postopoma evoluirali v umetniška dela – skulpture, kar jim je poleg simbolne prineslo tudi višjo materialno vrednost. Serija Igraj do konca ali pojdi domov tako na kritično-satiričen način preizprašuje mehanizme sistema, hkrati pa se s sistemom hrani in obstaja izključno znotraj njega.

Projekt je še vedno v nastajanju.