Kot otroci iz blokovskega naselja smo dneve preživljali zunaj in se igrali z vsem, kar je ponujalo potencial za igro. Nekoč smo, po nekaj deževnih dneh, za igro uporabili razmočeno zemljo. Vsak otrok si je izdelal orodje, tako da je z vejice iz grmovja olupil listje in jo spremenil v prožno palico. Z rokami smo zemljo oblikovali v kroglice in jih nato pritrdili na vrh palic. Ko smo zamahnili, je kroglica odletela in se zalepila na steno. Igrali smo se, dokler ni bila stena vidno pokrita s stotinami pik.

Dvajset let pozneje sem želel poustvariti isto igro na območju zapuščenega gradbišča v Ljubljani. Specifičen telesni gib – zamah z roko ali palico med tekom – me je asociiral na gibe, ki jih lahko zasledimo na demonstracijah ali uličnih spopadih. Pokrivanje betonske stene z zemljo skozi proces obrednega ponavljanja energičnih telesnih gibov se lahko v sodobnem kontekstu bere kot okoljsko-aktivistična gesta ali utopični upor proti ANTROPOCENTRIzmu.

Predvsem pa lahko v delu preprosto uživamo, saj je minimalistična, grafična sled na steni nastala iz čiste zabave.